Artefakti, ki so v okviru predstavitve novih dogajanj v britanski fotografiji in videu z naslovom Reality Check od konca poletja na ogled v ljubljanski Moderni galeriji, so več kot očitno proizvod istih dilem, saj gre v osnovi za preverjanje realnosti znotraj polja umetnosti. Pri tem sploh ni več pomembno, da se izbran vpogled v najnovejšo ustvarjalnost neke dežele, v našem primeru Velike Britanije, doživlja izključno skozi izkušnjo fotografije in videa, ki ob današnjih računalniških projektih delujeta že povsem tradicionalno. Reality Check je solidna promocija sodobne vizualne produkcije, ki nikjer v Evropi ni bistveno drugačna kot angleška; morda lahko s kančkom domišljije prepoznamo že zelo prikrit genius loci, kar spodobno zastavljenemu projektu v vseh ozirih širi domet. Tu mislim med drugim zlasti na duhovit projekt Orožje Grahama Fagena, kjer zmore avtor z ironijo preseči že malo zastarelo dramatičnost, na nepretenciozne, a prav zato sugestibilne fotografije neznancev Shizuke Yokomizo ter zlasti na prvi pogled provokativni video deli Nedeljsko popoldne Michelle Williams in negrofilija-ROMANCA k.r.buxey, kjer se prvi video podaja v premalo znan odnos med človekom in živaljo, drugi med moškim in žensko, med identiteto spola, rase in umetnice. Edina prava video projekcija Rodericka Buchana Prijem 60'6'', ki v svoj fiktivni prostor ujame gledalca, ko se le-ta sprehaja po realnem prostoru galerije, konceptualno zaokroži celoto, ki je po mojem mnenju večinoma še zmeraj preveč vezana na samozadostni položaj umetnosti kot izjave, koncepta, zlasti pa tiči globoko v političnem in socialnem kontekstu.