Te trditve nam dovoljujejo, da se povrnemo k samemu konceptu celostnega pretoka in da se lotimo njegovega razmerja do analize komercialne (ali fikcijske) televizije na nov način. Materialni ali strojni čas razločuje pretok komercialne televizije s ciklusi urnega ali polurnega programiranja, ki ga kakor duhovi umrlih podob senčijo krajši ritmi reklam. Sugeriral sem, da niso te enakomerne in v čas umeščene prekinitve prav nič podobne načinom zamejevanja, kakršne najdemo v drugih umetnostih, vključno s filmom, čeprav dovoljujejo simulacijo takšnih zamejitev in tako proizvodnjo nekakšnega namišljenega fiktivnega časa. Simulakrum fiktivnega se polasti takšnih materialnih ločil podobno, kot se sanje polastijo zunanjih telesnih spodbud, ki jih povlečejo nazaj vase in jih spremenijo v videz začetkov in koncev; ali, z drugimi besedami, iluzijo iluzije, drugostopenjsko simulacijo tistega, kar je že tisto, kar je, v drugih umetnostnih oblikah, nekakšno prvostopenjsko iluzorično fiktivnost ali časnost. Samo dialektična perspektiva, ki zoperstavlja prisotnosti in odsotnosti, videze in resničnosti ali esence, lahko razkrije te konstituitivne procese: kajti, naprimer, za enodimenzionalne ali pozitivistične semiotike, ki se lahko ukvarjajo le z golim obstojem in obstoječimi podatki tako eksperimentalnega kot komercialnega videa, sta ti dve povezani, a dialektično različni formi reducirani na izreze in dolžine identičnega materiala, za katerega se uporabljajo enaki instrumenti analize. Komercialna televizija ni avtonomen objekt študije; obravnavati jo je mogoče edinole tako, da jo dialektično postavimo ob drug pomemben sistem, ki smo ga poimenovali eksperimentalni video ali video art.