Vsekakor je potrebno v tem primeru poudariti, da eksperimentalni video ni fiktiven na ta način, ne projicira fiktivnega časa in se ne ukvarja s fikcijo ali fikcijami (čeprav se lahko ukvarja z narativnimi strukturami). Ta osnovni razloček omogoča vse druge, sproža pa tudi zanimive nove probleme. Film, na primer, očitno dosega tak nefiktiven status v svoji dokumentarni obliki; a iz različnih razlogov sumim, da večina dokumentarnih filmov (in dokumentarnih videov) še zmeraj projicira nekakšen preostanek fikcionalnosti -nekakšen dokumentarno konstituiran čas- v osrčje svoje estetske ideologije in njenih doslednih ritmov in efektov. Ob nefikcijskih procesih eksperimentalnega videa se očitno vsaj ena oblika videa poteguje za fikcionalnost filmskega tipa, in to je komercialna televizija, katere posebnostim, naj jih grajamo ali slavimo, se je mogoče najboljše približati tako, da opišemo eksperimentalni video. Ob karakteriziranju televizijskih nadaljevank, dram in podobnega, ali z drugimi besedami, kadar ta medij posnema druge umetnosti in medije (najopazneje filmsko naracijo), smo obsojeni, da prezremo najbolj zanimivo značilnost njegove produkcijske situacije: namreč kako se komercialni televiziji z rigorozno nefikcijskimi jeziki videa posreči proizvesti simulakrum fiktivnega časa.