Le nekaj ur kasneje naj bi se sestal s Kerinom, ki mu je povedal pretresljivo novico. Da zadeva z ministrstvom kljub takšnim in drugačnim zagotovilom ni »šla skozi« in da denarja ni (telovadnica naj bi bila črna gradnja). Dušak je oddrvel nazaj na banko in v pol ure poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Kot pravi, mu je uspelo izničiti le dve fiktivni transakciji, zato je moral kasneje celo leto dvigovati denar z enih računov in ga polagati na druge, tako da je bilo bilančno stanje pokrito, ko je banka zvečer zaprla svoja vrata. Luknjo je pokrival tudi z gotovino, predvsem z devizami iz menjalnic, ki jih je najprej položil na izpraznjene račune in nato zjutraj znova dvignil in vrnil menjalnicam. Samo na račun tečajnih razlik naj bi s tem banko v letu dni oškodoval kar za 30 milijonov tolarjev. Vse skupaj se je končalo, ko je eden od upnikov na banki zahteval svoj denar, Dušak pa je bil takrat prvič po letu dni na dopustu.