Konceptualno gledano je takšno ustvarjanje podobno dvema zelo aktualnima temama: estetski kirurgiji in genetskemu inženiringu. Algoritmi, kako se informacije prenašajo z ene ustvarjene fiktivne osebe na drugo, so namreč podobna informacijam, ki jih prenašajo geni, na estetsko kirurgijo pa nakazuje dejstvo, da so fiktivne osebe zgolj vidne reprezentacije brez notranje »vsebine«. Vse osebe na pričujoči razstavi z naslovom »Psstt!!« držijo prst pred usti, češ »tiho bodi«. Nekatere osebe imajo pri tem prestrašen izraz, druge jezen, tretje otožen, ipd. Osebe so različnih ras, nekatere blede in sestradane, druge urejene in samozavestne. Vsaka oseba ima nek svoj »značaj«, pripoveduje neko svojo zgodbo. Tako želim predstaviti vprašanje t.i. »verbalnega delikta« v luči različnih okoliščin, v katerih se zgodi in posledic, ki jih s seboj prinese. Črnec, sestradanega in močno prestrašenega videza npr. nakazuje na diktaturo, kjer je prepovedano skoraj vse, deklica prestrašenega videza asociira na zlorabe, urejen mlad moški s sarkastičnim nasmeškom spominja na predstavnika brezobzirnih kapitalističnih lobijev, ki zahteva, da ne razkrivamo, kaj se skriva za fasado njegovih poslov, ipd.