Drugi razlog je pa v tem, da menim, da človeku ni treba biti niti pravnik niti politik, pa lahko ugotovi, da je sklepanje Vatikanskega sporazuma povsem neutemeljeno. Zadostuje zdrava kmečka logika oz. zdrava kmečka pamet. Dve državi sklepata mednarodni sporazum oz. pravilneje meddržavno pogodbo za urejanje odnosov in reševanje problemov obeh držav, predvsem pa seveda njunih državljanov. Suverena država Slovenija pa sklepa Vatikanski sporazum s Svetim sedežem, ki ni država, na vsak način pa (tudi če domnevamo obstoj fiktivne države Vatikan) nima državljanov. Sporazum se sklepa samo in izključno za slovenske državljane. Slovenska država pa za slovenske državljane in za slovenske pravne osebe sprejema zakone. Zato tudi ima zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je sicer še socialistični, iz leta 1976. Vendar je poslanec SNS že 27. septembra 1996 vložil nov predlog zakona o verskih skupnostih, prav tako pa je vlada vložila svoj predlog zakona o verskih skupnostih 11. junija 1998. Sprejeti je treba torej zakon, ne pa takšen sporazum. Sklepanje Vatikanskega sporazuma je po zdravi kmečki pameti nelogično in nespametno. Kot pravnik pa sem tudi trdno prepričan, da je sklepanje tega sporazuma v celoti protiustavno, v direktnem nasprotju s 7. členom ustave.