Daniel Kehlmann (1975) je nekoč veljal za čudežnega otroka nemške književnosti, zdaj pa mu pripada sloves izjemno talentiranega, pogosto nagrajevanega in zelo priljubljenega pisca. V njegovem razmeroma kratkem romanu iz leta 2003 se srečamo z umetnostnim kritikom Sebastianom Zöllnerjem, ki išče način, kako bi se čim bolje spromoviral. Odloči se, da se bo proslavil kot biograf slavnega slikarja Manuela Kaminskega (slednji je fiktivni lik), zato se oborožen z vprašanji in diktafonom odpravi k slepemu starcu. Iz njega hoče izvleči kaj senzacionalnega, recimo, kakšno vlogo je imela v njegovem življenju skrivnostna Theresa. Sebastianov obisk pri slikarju pa se zasuka povsem drugače, kot si je predstavljal – namesto da bi se s Kaminskim pogovarjal pogreznjen v fotelj, se z njim znajde v beemveju, s katerim drvita v … neznano. Po poti pobereta nenavadnega štoparja, na bencinski črpalki ostaneta brez avtomobila, pot nadaljujeta s taksiji in z vlakom, Kaminski postaja vse bolj zgovoren, vendar mu ves čas uspeva, da ne izusti ničesar, kar bi Sebastianu prišlo prav pri pisanju biografije, ki naj bi mu odprla vrata v elitno kulturniško sceno. Na poti, ki ju bo naposled pripeljala k Theresi, slikarjevi mladostni ljubezni, smo priča številnim tako bizarnim kot zabavnim, z ironijo podloženim dogodkom in dialogom, ki dosežejo vrhunec na odprtju neke slikarske razstave, na kateri se Sebastian prikaže v družbi Kaminskega. Z razpletanjem zgodbe vse bolj postaja jasno, da slikar ni to, za kar ga je imel Sebastian (pa tudi bralec) – Kehlmann se namreč zvito poigrava z razmerji moči med protagonisti. gk