Če je portret vselej subjektivni žanr, je portret ljudi, ki jih ne poznamo dovolj - in z vileniškimi nagrajenci je ponavadi tako - podoben ustvarjanju fiktivnih likov. Portret umetnika kot kombinatorična naloga. Morda bi lahko iz napaberkovanih drobcev in verzov sestavili tudi drugačno zgodbo. Morda se bo zdela drugačna že čez leto, ko bo izšla slovenska knjiga njegove poezije (in poetične proze). Nekaj stavkov, v prevodu Vena Tauferja, za pokušino: "Skozi ta svet sem šel kakor turist skozi muzej. Poizkušal sem kaj napaberkovati od tisočev razstavljenih stvari, v umu ohraniti kaj bistvenega. A ko poteče čas obiska in paznik reče, da muzej zapirajo, je brezupno malo, kar se lahko spomnim. In ko ležim v prazni hotelski sobi, premišljujem, da sem bil vse svoje življenje nesrečno zaljubljen v ta čudoviti svet, skozi katerega moramo hiteti. Zaradi te nesrečne ljubezni želim dobiti nekaj svojega lastnega, kupiti nekaj, kar bi bilo resnično moje. Kakor moški, ki ne more osvojiti ljubezni ženske, in si jo skuša spremeniti v svojo posest. Vendar bo tudi on končno imel zgolj prazno hotelsko sobo in spomin, kjer so besede, stavki in misli požrle, izgnale vse deteljine cvetove, liste rožlina in ščrket zgodnjih kobilic, kjer njegove oči ne morejo priklicati v spomin cvetenja bele detelje ali loka ženskih bokov, za katere je upal, da predstavljajo portal v drug, resničnejši svet."