Njegova zgodba je tipično ameriška, rekla bi filmska, če ne bi ta pridevnik razvrednotil resničnosti. A on ni film, ni fiktivni lik s tragičnim koncem (ki ga usmrtijo sekundo po tem, ko pozvoni odrešilni guvernerski klic) ali srečnim koncem (klic pride sekundo prej, njemu zažari obraz, v objem si padejo sorodniki, oddahnejo si rablji). Njegova zgodba je nikoli končana zgodba o malomarnosti in zlonamernosti represivnih in pravosodnih organov, o politikantskem mešetarjenju s smrtjo in pometanju napak pod preprogo in o negotovi prihodnosti: »Včasih se zbudim in ne morem vstati, ležim nejeveren, ne morem dojeti, da se je to res zgodilo. Da oblast tako laže.« Predvsem pa je to zgodba o neznosnosti smrtne kazni, ki jo zlorablja ameriška politika, pasivno pa, z izjemo nekaj ločin in posameznikov, podpira tudi krščanstvo; v državi, katere predsednik prisega na bibliji, bi za ukinitev smrtne kazni zadoščala ena dobra skupna akcija protestantskih in katoliških glavarjev. Kako že mi je v intervjuju pred desetletjem na vprašanje, zakaj je blagoslavljal vojsko, ki je hodila morit v Bosno, in kaj je s peto zapovedjo o neubijanju, odgovoril pravkar preminuli, kmalu pa gotovo že tudi svetniški patriarh Pavle, predstavnik tretje krščanske veje? »E, sine, ponekad treba…«*