Tri ‘praktične’ lastnosti lepega nastanejo na osnovi zaznavanja, prepoznavanja in zadovoljevanja. Joyce je ‘teoretično’ opisal, kako pridemo do estetskega objekta, ki ga karakterizirajo univerzalije Lepega, Resnice in Dobrega. Ritem je zgolj notranja lastnost iluzornega objekta (plotinovska ‘igra simetrije’), hkrati tudi predpogoj akta zaznavanja estetskega objekta. Za Tomaža Akvinskega umetniški proces lahko (zaradi povedanega seveda zgolj simbolično, saj po Akvincu pesniške resnice ne moremo zapopasti le z razumom) služi resnici le takrat, če je pesnik svoje delo najprej čisto obrtniško dobro opravil kot pesnik (po: Noon 1957, 42). Tudi pri Joyceovi estetski teoriji nam ritem pojasni, zakaj je umetnost lahko (postala ali nastala kot) ‘prava’ in ‘neprava’ [proper/improper], če pa naj bi estetska teorija odgovorila tudi na vprašanje, kakšno je estetsko dojemanje oziroma kako objekt postane estetski objekt, moramo pogledati sam zaznavni proces. Potrebno je pogledati tudi to, kako teorija postane ‘dobra’ praksa, in Aubert v Puljski beležki vidi praktično estetiko, v kateri »pisanje opraviči mit tako, da ga ponovno napiše« (Aubert 1992, 114). Na tej točki se beležke, ‘resnica’ Joyceove estetske teorije, namreč prenehajo, in začne se ‘fikcija’. Joyce je začel ne le pisati literaturo, ampak mu jo je uspelo tudi objavljati. Vse od oktobra 1905 je bil Joyce na Irskem poskušal objaviti Dubliners, 18. septembra 1907 pa je svojemu bratu Stanislausu pisal tudi naslednje: »Napisal sem že kar zadosti, in preden v tem oziru nadaljujem, moram imeti nek razlog zakaj -- nisem literarni Jezus Kristus«. Kmalu po tem pismu je sicer izšla zbirka Chamber Music, Dubliners pa so zaradi različnih razlogov (knjiga naj bi bila protiirska in obscena) izšli šele leta 1914. Leta 1912 so že natisnjeno naklado celo sežgali in Joyce je o tem napisal posmehljivki »The Holy Office« in »Gas from the Burner«, ter protestno pismo za revijo The Egoist. V ta kasnejša dela, ‘udejanjena’ njegovega koncepta Dobrega, resda vključil tudi opisane estetske beležke, toda dodal jim je izrazito dvoumno gesto, referenčen kontekst, ki je svojevrstno nadaljevanje njegovega mladostnega teoretskega dela. Ta avtorefleksiven proces podrobneje obdelajo estetska razmišljanja, kot tudi sam lik Stephena Dedalusa. Toda še preden se je Joyce lotil življenja tega fiktivnega lika, je estetsko teorijo, ta najpomembnejši imanentni smoter individualnega kot takega, tematiziral v kratkem spisu A Portrait of the Artist, ki ga je datiral »7. januar 1904« (torej pred Puljsko beležko in razdelavo koncepta Dobro) in podpisal kot »JAS. A. Joyce« (kakor svojo znamenito definicijo umetnosti iz Pariške beležke).