Ni kaj, Bond je filmski junak, ki je preživel svoje lastne predpostavke. Ker preživi, huh, ker ne more propasti, ga imate lahko za tragično figuro. Toda ne morete ga primerjati z drugimi sodobnimi akcijskimi junaki. In tudi samih bondiad ni mogoče primerjati z drugimi sodobnimi akcijskimi filmi. Iz preprostega razloga: ker bondiade niso del te tradicije. Niti del tega žanra. Bond ni zrasel iz sodobnega akcijskega filma. Primerjaš ga lahko kvečjemu z drugimi bondi. Bond je žanr zase. Predolgo je že tu, da bi ga lahko primerjali s tretjim delom serije Umri pokončno ali pa s četrtim delom serije Smrtonosno orožje. Lahko pa rečete: klimaks v bondiadi Vse in še svet ni ravno klimaks, ampak prej antiklimaks, ki si ga ne bomo zapomnili kot nekatere druge spektakularne, napete, inventivne klimakse v prejšnjih bondiadah (no, klimaks v bondiadi A View to a Kill je bil še bolj pozaben). Lahko rečete: Denise Richards je sicer kul v mokri, oprijeti majici, toda niti približno ni tako efektna kot oprijeto-mokra Jacqueline Bisset v Globini, sploh pa ji je povsem nesmiselno podtikati, da je nuklearna znanstvenica, avtoriteta, ker to res zgleda le kot podtikanje. In seveda, brez kakršnegakoli dvoma lahko rečete: glavni negativec Renard je sicer diaboličen, toda le na papirju, v konceptu (krogla v glavi), medtem ko je zares brez karizme, brez vizije, brez dimenzij, še huje, preveč je banalen, hja, preveč je žanrski - zgleda le kot deklasirani jeklar, ki so ga zaradi kronične migrene odpustili in zdaj bivakira v neki azerbajdžanski votlini (ko bi imel vsaj belega mačka - ali pa črnega). Bondiade so tu predolgo, da bi jih lahko tlačili v druge, tuje žanre. Same nas silijo, da jih ne tolmačimo z drugimi žanri. Ko gledaš novo bondiado, gledaš kos filmske zgodovine. In ko gledaš Bonda, gledaš junaka, ki je zapeljal toliko različnih generacij, da je presegel fikcijo. In hej, zapeljal je ameriške predsednike, ki so vladali v zelo različnih obdobjih, tako demokrata Johna F. Kennedyja kot republikanca Ronalda Reagana. A Bond ni le »več kot literatura« in »več kot film«, pa tudi le del filmske zgodovine ni - Bond je del zgodovine sveta. Po eni strani je sicer bolj fiktiven od fikcije, tako rekoč transfiktiven (vse mu odpustimo, vsako supermansko neverjetnost in pretiranost, vse mu verjamemo), po drugi strani pa je nekaj realnega. Ljudje o njem ne govorijo kot o fiktivnem liku, ampak kot o realnem, živem, praktično zgodovinskem liku. Kot da je realna oseba. Kot da zares živi. Da je temu tako, pa ne gre pripisati le neki spontanosti, le naši eskapistični naivnosti ali pa temu, da je že tako dolgo tu, med nami. Tak je bil plan. Že od začetka. Od impregnacije. Vseeno je, kdo ga igra. Bonda lahko igra le Bond. Kot je nekoč rekel Reagan: »Nekateri kritiki seveda pravijo, da je Bond le filmski lik. Toda po drugi strani - vsi moramo nekje začeti.«