Toda pota človeške psihe so še bolj zamotana kot presta. Pogosto se zgodi, da srečamo človeka, ki ni popolnoma srečen. Svoje življenje vsak vidi kot na pol prazen kozarec, zaradi česar je skoraj neizogibno, da si ljudje kdaj pa kdaj zaželijo biti drugačni, kot v resnici so. Na neki način so to vrzel v čustvenih potrebah zapolnile zgoraj omenjene »klasične« omrežne igre, v katerih lahko igralec postane to, kar si želi. Mevža v resničnem življenju v igri postane močan ork, oseba z ogromnim minus kompleksom postane vodja roparskega bande in podobno – primerov je tako rekoč neskončno. Toda ti alter egi oz. avatarji v kontekstu fantazijske omrežne igre še vedno delujejo nedvoumno izmišljeno. Razkorak med tem fiktivnim likom in dejanskim stanjem igralca je še vedno ogromen in črta med domišljijo in resničnostjo je še vedno prisotna (čeprav se , resnici na ljubo, za mnogokatere igralce zabriše).