Vse, kar pevec poje, prihaja iz spomina, tako da mu čustvo, ki nastaja takoj zatem, v bistvu sledi. Vse izkušnje so v človekovem spominu; v operni vlogi se prepletata resničnost in fiktivni junak. Včasih rečemo: ta pevec je kot Cavaradossi, ta pevka je kot Desdemona, in s tem mislimo na identiteto med pevcem in pevko, junakom in junakinjo. Pavarotti se je zlil z mnogimi liki v celoto, da bi to lahko dosegel, pa se je zavedal mnogih pogojev. Nikoli ni pel v jeziku, ki ga ni znal, zlasti pa ne vlog v nemščini, zelo redko v francoščini (arije Wertherja, Des Grieuxa v Manon). Njegovo kraljestvo je bila italijanščina, težka, polna dialektov, lingvistično zahtevna, z mnogimi pastmi. Dikcijo je razumel skoraj fiziološko; vsaka beseda mu je ponudila notranji emotivni trepet: duša se ne more izraziti, če ne veš, kaj poješ. Ko v njegovem glasu zaslišiš eno samo besedo: »Mamma!« kot Turiddu v Cavallerii rusticani, te pretrese njegova predsmrtna slutnja, bolečina in prošnja po odpuščanju, ker se je pregrešil, a hkrati ni zmogel brez greha in bo zato zemeljsko, v dvoboju z noži kaznovan.