Predsednik Društva slovenskih pisateljev Evald Flisar tako pravi: »Slovenci smo očitno ljudje z domišljijo, ponovno smo sproducirali nekaj, kar velja za svetovni unikum: pisatelja smo obsodili na denarno kazen, ker je žaljivo pisal ne o dokazano resnični osebi, ampak o literarnem liku, ki si ga je izmislil! Paradoksno si v tem primeru sodstvo lasti pravico do domišljije, ki jo pisatelju odreka. Drugje po svetu je ravno nasprotno: od pisatelja pričakujejo, da si zgodbe izmišlja, od sodstva pa, da upošteva zgolj dokazljiva dejstva. Leposlovno delo ne operira z dejstvi, ki bi bila preverljiva podobno kot v reportaži, ampak z mimetičnimi povzetki resničnosti. Vsekakor je lepo, če se bralec identificira s fiktivnim junakom, vendar identifikacija ni enako kot istovetnost. Povsod po svetu (razen, očitno, pri nas) je že več sto let jasno, da je v romanu kakršna koli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, zgolj naključna. In če bralec začuti, da roman govori o njem, je proces dokazovanja istovetnosti tako zapleten, da se ga ne loti nihče pri zdravi pameti, saj bi moral dokazati, da je v vseh, in to res vseh pogledih, tudi po svojih slabih potezah, tako podoben, in ne le podoben, ampak enak literarnemu liku, da ne more biti o istovetnosti niti najmanjšega dvoma. To pa nikoli ni dokazljivo. Razen, očitno, pri nas, kjer suhoparni pravniški um preprosto ne more dojeti razlike med časopisnim poročilom in domišljijo. Nesposobnost dojeti to razliko je značilna za otroke tja do petega leta.«