Zjutraj ni nič bolje. Prijatelji, ki so se do sem povzpeli včeraj popoldne, so že odšli naprej. Bolje so aklimatizirani kot jaz in prav zavidam jim, vendar se jim ne morem pridružiti. Veter še kar naprej piha navzdol, za vzlet nimam niti osnovnih pogojev. Sicer pa, kdo mi bo držal padalo, ki po strmini takoj, ko ga poskušam samo položiti na sneg? S težavo stlačim mojega pisanega prijatelja zdrsi v nahrbtnik in začnem ob fiksni vrvi sestopati. Dvakrat preskočim ledeniško razpoko v upanju, da se jih nižje ne skriva še več. Z menoj ni nikogar, ki bi mi pomagal, če padem v brezno. Nekaj sto metrov nižje je na grebenu manjša rama. Pobočje se skoraj zravna, zato se ustavim in se sesedem, saj se počitek tako prileže. Na obrazu čutim, da je veter ponehal. Ne vem od kod se vzame misel, da vendar lahko poskusim in odločim se v hipu. Pot v dolino je še zelo dolga, sam pa sem tako utrujen in počasi sestopam. Že tretji dan nisem jedel skoraj nič, pil pa sem veliko premalo. Če bom tako nadaljeval, bom moral na poti v dolino še vmes prespati na enem izmed taborov. Najbolj pa me podžge misel na upanje, da le nisem zastonj nosil padala tako visoko.