Tu in tam je zajadrala po nebu nad nami silhueta himalajskega orla. Ena največjih ujed, ki kraljujejo na nebu, je budno motrila naše korake, ko smo se otovorjeni odpravljali proti steni, ki je bila oddaljena okoli 8 kilometrov in dobrih 1000 višinskih metrov nad baznim taborom (4050 m). Najprej sem se z Lorijem in Jernejem odpravil v izvidnico. Poiskali in označili smo pot do ledenika okoli 5000 visoko pod samo steno. Tam smo kasneje uredili višinsko skladišče, od koder smo nosili opremo in hrano dalje do višinskih taborov v steni. Dobro smo prenesli višino, naslednjič lahko gremo že više! Najprej nas čaka okoli 500 metrov visoka "skala". Tam preko bomo napeli fiksne vrvi, ki nam bodo pomagale pri vračanju čez steno, višje nas čakata sneg in led. V prvih dneh nam je v bazi zbolel za višinsko boleznijo Tadej, ki smo ga nato spremljali v dolino ter ga tam pustili, da si opomore. Čez nekaj dni se je vrnil in se nam pridružil pri delu na gori. Treba je priznati, da smo garali. Bili smo brez višinskih nosačev, kar je pomenilo, da smo sami tovorili navzgor vse potrebno. Prvi vzponi in postavljanje višinskih taborov so bili ena sama muka in borba z višino ter težkimi nahrbtniki. Občasno nam je zagodlo tudi vreme. Zasnežilo je steno in otežilo že tako naporno vzpenjanje, ob tem pa pogosto skrilo tudi razpoke na ledeniku, ki je grozil z ogromnimi visečimi ledenimi skladi nad našimi glavami. Bobnenje ob podiranju ledenih serakov nam je dalo misliti, saj smo okoli 500 metrov hodili ves čas po nevarnem terenu, in verjetno se imamo samo sreči zahvaliti, da smo se izognili vse pogostejšim podorom.