Poznane so tri osnovne oblike življenjskih zavarovanj za primer smrti ali doživetja in sicer življenjsko zavarovanje za primer smrti, klasično-mešano življenjsko zavarovanje ter naložbeno življenjsko zavarovanje. Življenjsko zavarovanje za primer smrti je najbolj osnovno. Polica se izteče ob smrti zavarovanca in je takrat tudi izplačana v naprej določnem in fiksnem znesku..Gre za najbolj varno obliko zavarovanja brez donosa. Klašično mešano življenjsko zavarovanje ima kombinacijo zavarovanja za primer smrti in varčevalne komponente. V varčevalni komponenti se doda del sredstev, ki se nato investirajo v vrednostne papirje. Po predpisih mora biti portfelj te naložbe zelo konzervativen (obveznice, denarni depoziti, zakladne menice) in tako je donos nizek 2 do 3 %. Polica pa se lahko izplača ob doživetju ali smrti. V zadnjem času se na slovenskem zavarovalniškem trgu najbolj razvijajo naložbena življenjska zavarovanja. Naložbena življenjska zavarovanja so prioritetno namenjena tistim, ki želijo biti zavarovani, vendar želijo od svoje naložne več kot samo ohranjanje vrednosti vloženih sredstev. Oseba, ki se odloči za tako zavarovanje je življenjsko zavarovana hkrati pa svoja sredstva nalaga v različne vrednostne papirje. Na dolgi rok lahko donosi celo presežejo 10 %. Glede na obseg vloženega denarja v vrednostne papirje in glede na vrsto delnic so zaradi tega prisotna višja tveganja. Življenjska zavarovanja so iz davčnega vidika najbolj primerna oblika varčevanja, saj dohodek iz življenjskega zavarovanja v skladu z Zakonom o dohodnini ni obdavčen v primeru, da je zavarovalno razmerje daljše od desetih let.