Če bi se davkarija odločila od državnih poslancev izterjati dohodnino za pretekli štiriletni mandat zaradi neupoštevanega parkirnega mesta kot bonitete, bi pobrala vsakemu po približno pol milijona tolarjev, vsem skupaj torej dobrih 40 milijonov. Pri tem niti nismo upoštevali dolga iz pokojninskih in zdravstvenih prispevkov, od bonitet se namreč obračunavajo tudi ti. Malenkost? V luči menda grozečega proračunskega primanjkljaja je to samo po sebi seveda drobiž. Zaradi nevarnosti, da bi ta prihodnje leto presegel triodstotno maastrichtsko mejo, bo namreč morala država zategniti pas morda kar za nekaj milijard ali pa tudi nekaj deset milijard tolarjev, ocene so trenutno še različne. Čisto mogoče je, da so poslanska parkirišča samo vrh ledene gore. Koliko jih še, neobdavčeno, plačuje država drugim funkcionarjem ter visokim in manj visokim državnim uslužbencem? Ne gre samo za vprašanje, zakaj državni uslužbenci in funkcionarji od teh in morda še katerih drugih bonitet ne plačujejo davkov. Gre tudi za vprašanje, ali so do teh bonitet res vsi upravičeni. Ali jim davkoplačevalci hočemo plačevati toliko parkirišč? Ali moramo plačevati vse stroške za mobilno telefonijo, tudi uradnikom, ki ves dan sedijo v pisarnah in so dosegljivi na fiksnih telefonih? In tako naprej.