(Pri leposlovju je položaj še posebno zapleten: ker se pri njem v slovenski različici financira zgolj tako imenovani 'program', torej konkretno knjige, ne pa 'fiksni stroški', kakor je včasih birokratsko poimenovanje naslavljalo zaposlene v gledališčih, filharmonijah in orkestrih in njihove račune za elektriko, telefone in tako dalje, ne premore niti socialne varovalke. Stara zgodba je namreč, da najprej zmanjka denarja tam, kjer ga lažje vzameš, in izbira med sredstvi za izdajo knjige in tistimi za izplačilo plače gledališkemu profesionalcu sploh ni vprašanje: če gledališčniku ne daš za plačo, posegaš v njegove pridobljene pravice, oh, takoj se prične vrsta pravnih zapletov, in za vsemi navsezadnje preži še socialna varnost, nemara je ogrožena celo ustavnost? Ker se s pisanjem knjig nihče ali skoraj nihče ne preživlja, saj je to tudi teoretično možno le bolj za silo, njihovo neizhajanje tudi nikogar bistveno socialno ne ogrozi. Zato je pomanjkanje tujih podpor tu še posebno vplivno.)