Najpomembnejšo vlogo pri kakovosti posnete fotografije ima prav gotovo objektiv. Prvi objektivi so bili ročni, današnji pa poleg avtomatike zaslonke v povezavi s telesom fotoaparata ponujajo tudi samodejno ostrenje. Vsak objektiv je sestavljen iz zbiralnih in razpršilnih leč, pomembni pa sta čim večja svetlobna prepustnost in čim manjše popačenje. Pri dobrem objektivu so barve izrazite, opazimo lahko veliko ostrino detajlov ter majhna svetlobna in geometrijska popačenja. Slednja se kažejo predvsem pri širokokotnih in teleobjektivih, vse pa ločimo po goriščnih razdaljah objektiva. Če je goriščnica majhna, je kot gledanja skozi objektiv širok in narobe. Zornemu kotu očesa je najbolje prilagojen 50 mm objektiv, ki se v fotografiji označuje kot normalni objektiv. Objektivi z manjšo goriščnico so širokokotni, objektivi z večjo goriščnico pa ozkokotni ali teleobjektivi. Poznamo tudi posebne objektive, kot so ribje oko s kotom zajemanja 180 stopinj (goriščnica 8 mm), super teleobjektive z goriščnico do 1200 mm in makroobjektive, s katerimi lahko fotografiramo od blizu. Ker je na voljo ogromno različnih objektivov s fiksnimi goriščnicami, so to proizvajalci poizkusili rešiti z združitvijo in izdelali zum-objektiv ali objektiv s spremenljivo goriščnico (na primer 80200 mm), ki pa ima manjšo svetlobno prepustnost kakor fiksni objektivi.