Drugače pa ocenjevanje tartufov oziroma določanje cene gomoljik ni nikakršna umetnost. Tartufi se ne ločijo samo po barvi, ampak predvsem po ceni. Ta je odvisna od velikosti. Okus tartufov je enak ne glede na to, ali gomoljika tehta 5 g ali 5 kg. Torej se izplača kupovati le najmanjše tartufe, sem nekoliko naivno ugibal. Mislim, da v tistem trenutku ne bi mogel reči nič hujšega in bolj žaljivega. "To je popolnoma zgrešena miselnost. V Italiji se gostinci grebejo za čim večje tartufe. Pri nas pa je zmeraj vprašanje cena, ne kakovost," se je hudoval Vinko. V Sloveniji 99 odstotkov gostincev uporablja črne tartufe, le tu in tam, če je dobra letina, si privoščijo tudi kakšnega belega. Ker je cena odvisna od teže, velik tartuf, ki tehta več kot pol kilograma, doseže ceno tudi do 4 milijone lir (440.000 SIT). Skratka, na Belvedurju so me hoteli prepričati, da Slovenci sploh ne vemo, kaj so tartufi, še manj, da bi jih znali ceniti in z njimi uživati. Krivi za to so menda gostinci, ki ne znajo ali nočejo prodajati tartufov, tako kot se to počne. Logično je, da si tartufov ne more privoščiti vsaka gostilna, vendar, kot pravijo tartufarji, se gomoljike v restavracijah nikoli ne prodajajo s fiksno ceno, temveč morajo biti razstavljene, da si gost svojo izbere sam, ribati pa se morajo pred gostom. Skratka, tartufi se praviloma prodajajo na gram in se tehtajo pred gostom in ne fiksno na porcijo. Tako vas gostinci nikakor ne morejo ogoljufati. "Pri nas se pogosto zgodi, da vam namesto tartufov ponudijo kakšno industrijsko pašteto, na vrh pa zribajo lešnike. Seveda na primer testenine dišijo po tartufih, vendar tartufov v njih ni." A kdor se na tartufe spozna, prevaro hitro uvidi. Pravi sladokusci kaj hitro ločijo, od kod prihaja tartuf, po vonju pa celo, pod katerim drevesom je zrasel (hrastom, topolom ali črnim trnom).