To je rekel Karl Gustav Jung, jaz pa se s tem strinjam. Moja teza je, da je zaljubljenost oblika narcisoidnosti. Zakaj je meni, če sem zaljubljen, ona tako važna? Zato, ker ona v meni vzbuja določene občutke. V bistvu mi je pomembno, kako se jaz počutim. Če se začnem ohlajati, ker mi ona ne vzbuja več takih občutkov, mi postaja vse manj in manj pomembna. Potem imate situacijo, da bi nekdo kake tri tedne umrl za drugo osebo, četrti teden pa se obnaša, kot da jo je videl prvič v življenju, tako mu je nepomembna. Zato menim, da gre pri zaljubljenosti za odnos do lastnih občutkov prek drugega, čeprav ljudje mislijo, da je to odnos do druge osebe. Mislim, da je izjava »všeč mi je, ko sem zaljubljen« zelo poštena izjava, saj kaže, kako drugi ni pomemben, važno je biti zaljubljen v drugega. Zato je problem, ko danes to nestabilno zaljubljenost enačimo z ljubeznijo; v zaljubljenosti iščemo veliko intenziteto in mislimo, da je to uvod v skupno življenje, družino, a potem vsa stvar postane nestabilna kot hiša, ki ste jo zgradili na slabih temeljih.