Oblikovanje nove nemške zunanje politike je šele v povojih, zato tudi v samem Bonnu še zdaleč ni jasno, kam natančno se bo usmerila diplomacija. Z odhodom Helmuta Kohla pa bo nemška zunanja politika izgubila vsaj del močnega poistovetenja z industrijskimi interesi države, ki so ga zlobneži imenovali kar "Siemensova doktrina" v slogu malce prirejenega reka, da je tisto, kar je dobro za tega elektronskega velikana, dobro tudi za Nemčijo. Takšna, z gospodarstvom tesno povezana diplomacija se je pod Kohlom in Kinklom med drugim opekla v vzhodni Aziji, kjer so politiki aktivno in včasih ne glede na ekonomsko realnost spodbujali gospodarsko sodelovanje. "Siemensova doktrina" je motila celo nemško protiobveščevalno delo v tujini, predvsem v Južni Ameriki, kjer bodo šele vohunski spomini verjetno do konca razkrili vzroke vprašljivega delovanja nemških agentov, v vzhodni Evropi pa so pod staro vlado nemško vlogo pogosto preveč enačili z interesi posameznih družb. Tudi novi kancler Schröder je že naznanil zastopanje nemških industrijskih interesov v tujini. Ker pa njegova politična baza ne sedi v upravnih odborih velikih podjetij, bodo o vsakdanjih korakih verjetno odločala tudi drugačna, ideološko bolj levosredinska zunanjepolitična načela. "Nobene zelene zunanje politike ni, je samo nemška," je med svojih prvim uradnim potovanjem v tujini izjavil Joschka Fischer, ki, kot je dejal, ko sliši poročila o nemškem zunanjem ministru, še vedno pomisli na Klausa Kinkla. Toda tudi sam - in z njim ves svet - se bo kmalu navadil na zeleno-rdeče odtenke nemške diplomacije.