Namesto slave zmagovalcev v hladni vojni so nemški krščanski demokrati v očeh javnosti postali pravo utelešenje iskrice svetega Avguština, da se država od organiziranih roparskih band razlikuje samo po tem, da ima v rokah pravo. Kohlova in Schäublova usoda je žalostna streznitev za vse, ki interese političnih strank enačijo z interesi države. Če si državniki Kohlove veličine niso pridobili odpustka, si ga ne bo nihče, in tudi najbolj idealističnim kršilcem strankarske ali kakšne drugačne zakonodaje bodo volivci prej ali slej postavili glavo na tnalo. John F. Kennedy si je še lahko brez nevarnosti privoščil neštete zunajzakonske afere, Bill Clinton nič več, Adenauer je lahko ustanavljal dvomljive ustanove, Kohla so za to kaznovali. Prikrivanju in ideološko opravičevani korupciji bo odklenkalo preprosto zato, ker resnica in razvidnost postajata gospodarska pojma. Brez pravilnih informacij in prepoznavnosti Alan Greenspan ne more usmerjati razvoja, pretesna prepletenost gospodarstva in politike slej ko prej prineseta azijski ali ruski sindrom. Težava sodobnih politikov je v tem, da ob zori enaindvajsetega stoletja interesov strank ni mogoče več enačiti z interesi države ker interesi države ne segajo več niti do interesov državljanov. Nacionalni trg, kakršnega je ustvaril zgodnji kapitalizem, je preteklost v času, ko trideset milijonov dobro usposobljenih Indijcev z odlično angleščino samo čaka, kdaj jim bodo ameriška, britanska ali nemška podjetja ponudila računalniške posle. Selitev delovnih mest in industrije, ki jo je omogočila komunikacijska revolucija, niti ne zahteva več selitve narodov (čeprav si jo bodo razviti narodi z nizko rodnostjo morda nekoč še želeli za nazaj).