Olimpijstvo med Južnimi Slovani po prvi vojni ni bilo novost, zasledimo ga že v avstro-ogrskem južnoslovanskem okolju in v Kraljevini Srbiji. V Sloveniji zanj resda ni bilo posebnega posluha, zato pa si je na Hrvaškem neutrudni Franjo Bučar že v prvem desetletju 20. stoletja prizadeval vključiti hrvaške telovadce in tudi športnike v olimpijska tekmovanja ter organizirati avtonomni hrvaški olimpijski komite. Leta 1908 se je v Parizu osebno sestal s Pierrom de Coubertinom, predsednikom MOK in pobudnikom modernih olimpijskih tekmovanj. Pogovarjala sta se o pristopu Hrvatov k MOK in samostojnem nastopanju hrvaških tekmovalcev na olimpijskih tekmovanjih pod hrvaško zastavo. Bučar je svojo prošnjo zagovarjal z mislijo, da bodo olimpijske igre mednarodne šele tedaj, ko bo imel vsak narod možnost nastopiti na njih, in Coubertin mu je obljubil pomoč. Po Coubertinovem nasvetu je Bučar v imenu Hrvaške sokolske zveze, katere tajnik je bil, maja 1909 vložil prošnjo za sprejem v MOK. Vendar so njeno obravnavo na sejah MOK po zaslugi nemško-avstrijskih in madžarskih predstavnikov prelagali. Naposled so jo obravnavali leta 1911 v Budimpešti, in sicer v znamenju javnih zahtev nemško-avstrijskega časopisja po ukinjanju samostojnih narodnih olimpijskih teles v Avstro-Ogrski. Podobna odprta vprašanja je imela tudi Rusija s Finsko ter Nemčija z Bavarsko in Saško. Coubertin je sicer zagovarjal načelo »all games, all nations«, pri čemer je poudaril, da naroda ni mogoče enačiti z državo, vendar je obveljal pragmatizem, da se tekmovanj leta 1912 v Stockholmu udeležijo vsi dotedanji narodni olimpijski komiteji, problematika drugih, in s tem tudi Hrvatov, pa je bila prepuščena prihodnjim razpravam.