Če se, torej, vse stranke, ki prisegajo na demokracijo (in samo takšne bi naj po Ustavi bile tudi dovoljene) potegujejo za večinski del volilnega telesa, potem nekako ni razumljivo številčnost enakoprogramskost strank enačiti s pojmom nedemokratičnih ali demokratičnih, starih ali novih "demokracij", ker je posredi predvsem značajski zapis naše zgodovinske in politične nedorečenosti in pravzaprav neopredeljenosti. Stisnjeni med germanski in romanski svet, z odtujenim in, iz turških časov, osovraženim (balkansko) slovanskim, smo se vsaj od časov samozavedanja iz "političnih" razlogov opredeljavali predvsem čustveno ali nazorsko. Racionalno se nismo mogli, ker smo bili tudi miselno ves čas vpeti v drugačne, širše, narodnovarstvno smiselne državne tvorbe že od naselitve naprej. Kakor so smešne razne etruščanske in celo laponske "teorije" o našem razvoju pred in po selitvenih poteh "narodov" 6. stol., toliko bolj je danes jasno, kako si o samih sebi nismo na jasnem ne o preteklosti ne o sedanjosti ne o prihodnosti. Načrtno zanikujemo svoj izvor in se tolažimo s simboli, simbole pa prikrojujemo vsakodnevnim potrebam. Da živimo, da preživimo. Z nevednostjo in s tveganjem, da se bo vse skupaj vendarle nekako izteklo svetu (sosedom) in nam v prid. Majhni smo in obsojeni na krčitev narodnostnega ozemlja, seveda po krivici, in o tem napišemo takoj nekaj pesmi, da lažje objokujemo svojo usodo. Gospodarsko smo kljub podvojenemu številu rok nekonkurenčni v svetu kapitala, delovne sile pa je bilo vedno dovolj, najprej s sužnji (sinonim Slovanov), pa s tlačani, z delavci in dninarji, potem pa s samoupravljalci. Ki so in še ves čas sanjajo o Indiji Koromandiji, kjer se cedita pravičnost in potrošniško blagostanje obenem.