kilogram heroina 290.000 dolarjev, dovolj za nakup avtomobila Rolls Royce - si zasvojenci ne morejo privoščiti, da bi šlo tudi najmanj belega prahu v nič. Zato si ga injicirajo. Večina bolezni in poškodb pri tem izhaja predvsem zaradi neznanja in nehigienske uporabe igel. Razmere so se začele nekoliko izboljševati, ko so v nekaterih državah potihoma prekršili prohibicijsko filozofijo in zasvojencem omogočili dostop do steriliziranega injekcijskega pribora. Črni trg zasvojencem prav tako onemogoča dostop do osnovnih informacij, ki so na primer na vsaki steklenički tudi tako nenevarnega zdravila, kakršno je vitamin C. Seveda jemanje kateregakoli mamila ni priporočljiva ali celo zdrava pot, po kateri gre lahko človek, vendar pa prohibicija za tiste, ki so zasvojeni, pomeni še dodatno nevarnost. Celo voda bi lahko postala nevarna, če bi jo prepovedali in jo tako prepustili nadzoru kriminalcev, ki obvladujejo črni trg. Ista logika se nanaša tudi na vsa druga mamila in poživila. Nevarnost uživanja LSD in ekstazija se je izjemno povečala zaradi nezakonite in s tem nenadzorovane proizvodnje. Uživalci ne vedo več, kaj pravzaprav pogoltnejo. Neka britanska farmacevtska družba s sedežem v Brightonu je pred časom razvila test, s katerim je bilo mogoče ugotoviti čistost ekstazija, pa so morali tovrstne raziskave in misel na uporabo testov kmalu opustiti, saj je nekdanji britanski vladni svetovalec za vprašanja, povezana z nezakonitimi mamili, njihovo početje obsodil in jih posvaril pred kazenskim pregonom. Zagovorniki legalizacije mamil trdijo, da je tudi socialna izobčenost zasvojencev pravzaprav bolj posledica prohibicije kot pa same zasvojenosti. Če zasvojenec preneha delati, to ni posledica heroina, temveč vsakodnevnega pehanja za tem, kje in na kakšen način priti do mamil. Če zasvojenec prekrši zakon, to ni posledica mamil, ki so ga naredila nemoralnega, temveč dejstva, da mora krasti, da lahko plača ceno mamila na črnem trgu. Če je zasvojenec podhranjen, to ni zaradi tega, ker bi ga mamila »pojedla ali načela«, temveč, ker ves denar porabi za drago razvado. Te trditve potrjuje tudi leta 1997 začeti eksperiment v Švici, kjer so nekaj več kot tisoč zasvojencev na 18 različnih lokacijah tri leta prek zdravniških receptov in pod zdravniškim nadzorom oskrbovali s heroinom. V tem času so se zdravstveno stanje in socialne razmere zasvojencev izredno izbolj-