ruska umetnost, umetnost in arhitektura Rusije in od leta 1921 Sovjetske zveze. Ruska umetnost ima svoj izvor med slovanskimi ljudstvi, ki so v 7._stoletju n._š. poselila veliko osrednjo ravnino med rekama Dneper in Volgo. V 10._stoletju so se slovanski vladarji pokristjanili in od tedaj je krščanstvo tvorilo jedro narodne kulture, ki je navdihovalo njeno umetnost in vodilo njeno misel. V 10._stoletju je Rusija slonela zlasti na kneževini Kijeva, njenem satelitskem mestu Novgoroda ter na nekaterih manjših mestih. Rusi so pod močnim vplivom *bizantinske umetnosti gradili cerkve in samostane ter jih krasili s prizori iz svetih spisov, naslikanimi na notranjih stenah sakralnih stavb in na posamezne plošče, ter z *ikonami. Cerkve so po bizantinskem vzoru sprva sestavljale tri ladje in kupola; Rusi so kmalu začeli eksperimentirati z obliko kupole in v 12._stoletju se je že razvila značilna kupola v obliki čebule. Pomembnejše cerkve so se ponašale z večjim številom kupol, ki pa ni presegalo treh ali petih, pa tudi ladij je bilo največ pet. Cvetele so tudi umetnosti, ki so bile potrebne za krasitev cerkvenih notranjščin, kot so vezenje, izdelovanje kovinskih predmetov, rezljanje ter knjigoveštvo, ki so se ravnali po bizantinskem slogu. Mongolsko zavzetje (sredina 13._stoletja--konec 14._stoletja) je zaustavilo razvoj ruske umetnosti, ki je znova oživela šele v 15._stoletju, ko je bilo najpomembnejše središče umetnosti Novgorod. Med drugimi arhitekturnimi novostmi velja še zlasti omeniti leseni ikonostas (stojalo za ikone), z ikonami okrašeno predelno steno, ki ločuje oltarni prostor in apsido od prostora za vernike. Uporaba ikonostasa je bila dodatna spodbuda za umetnike, ki so jih cerkveni možje najemali za slikanje okrasnih ikon. V 14. in 15._stoletju so nastajale nabožne podobe izjemne kakovosti, med ustvarjalci velja omeniti zlasti Andreja *Rubljova. V Novgorodu se je togi bizantinski slog umaknil mehkejši kakovosti, ki so jo navdihovali bežni stiki z italijansko umetnostjo. Nabožna gorečnost časa se je izrazila v težnji podaljševanja figur, nežni in hkrati siloviti barvi ter tekoči liniji, ki je v slikah ustvarjala močan emocionalni naboj. V 16._stoletju so se zaradi pogostejših stikov z zahodnoevropsko umetnostjo pojavila večja slogovna variiranja, umetniki so tuje in domače oblike združevali z osupljivo spretnostjo. Vsepovsod po deželi so se pojavile palače, utrdbe in cerkve, ki so pričali o veliki domišljiji njihovih graditeljev. Najbolj slikovite zgradbe so bile nesporno tiste, v katerih so poustvarjali domači leseni piramidasti slog gradnje v kamnu in lesu. Ko je Peter Veliki (1682--1725) evropeiziral Rusijo in rezidenco prenesel iz Moskve v Sankt Peterburg ob Baltskem morju, je to pomenilo nenaden konec srednjeveškega sloga nabožnega slikarstva. Ker ruski umetniki niso bili sposobni nemudoma ustreči želji Petra Velikega po sekularni, evropeizirani umetnosti, je le-ta angažiral tuje ustvarjalce z Nizozemske, Italije, Nemčije in Francije. 18._stoletje je torej čas, v katerem so na domačo umetnost cepili tujo, ta pa se je prilagodila in se razvijala naprej. V nasprotju s tem je bilo na področju obrti čutiti manj zahodnih vplivov in tako se je tu ohranila izvorna pestrost, kompleksnost vzorcev in srednjeveške oblike. Vse do 20._stoletja so rusko podeželje poživljale usklajene barve, ki so namesto rezljanih ornamentov krasile vratne podboje in okenske okvire, vrtna vrata in kmečke vozove, hišne pripomočke, pohištvo in igrače. V 19._stoletju so umetniki svoje talente angažirali v boju za socialno reformo, v katerem so nastale številne slike z moralnim sporočilom. Takšni tendenci se je na prelomu stoletja po robu postavila skupina umetnikov, ki jih danes poznamo pod imenom »Svet umetnosti« in ki so si za svoj cilj zadali oživitev umetniške kakovosti v znamenju »umetnosti zavoljo umetnosti«. Ustvarili so več kakovostnih slik, njihov vpliv pa je bilo mogoče čutiti v vseh zvrsteh umetnosti, nemara še najmočneje na odru (zlasti na področju baleta) ter v knjižni ilustraciji. V zgodnjem 20._stoletju so ruski slikarji, kiparji in gledališki oblikovalci pomenili resnično avantgardo *abstraktne umetnosti, še posebej v *konstruktivizmu in *suprematizmu. Vse oblike inovativnih umetnosti, kakršna je bila denimo *futurizem, so cvetele v Rusiji v prvih letih po revoluciji, pozneje pa država ni bila več naklonjena eksperimentalni umetnosti in je spodbujala *socialni realizem. Razpad Sovjetske zveze po letu 1990 je znova dal prosto pot najrazličnejšim eksperimentom znotraj novih umetnostnih oblik, glavne pobude za usmerjanje izraza umetniške zavesti pa nič več ne prihajajo le iz Moskve.