Že na ljubljanski akademiji sem eksperimentirala z materiali, z epoksidnimi smolami, s poliestri in laki, tako da sem v Pariz že prišla z izborom materialov. V Parizu mi je zelo pomagal konceptualen pristop mojega učitelja, njegova usmeritev v minimalizem. Med delom me je opazoval in me velikokrat vprašal, ali ni to, kar je na sliki, že dovolj. Za vsako stvar je hotel slišati, kaj mi pomeni. Ali ravna zelena črta ni že dovolj, če govorim o krajini ali o naravi, ni to že več kot mimetična abstrakcija ali transformacija realnega? Napredovala sem v iskanju jasnosti v izrazu, prečiščenosti izraznih sredstev in discipliniranosti uporabe materialov. Imela pa sem tudi svoj atelje v univerzitetnem mestu, kar je bilo zame pravo razkošje.