Čeprav Makuc nikoli ni imel ravno obsežnega motivnega sveta, v uporabi izrazil pa je bil skrajno premišljen in včasih skop, so podobe njegove Primorske in Krasa nenavadno raznolike, včasih čudno vehementne, a zmeraj podane s tisto skrajno občutljivostjo, spričo katere postaja monumentalen tudi najmanjši detajl v upodobitvi. In s toplino, zaradi katere postavlja v geometrijsko poenostavljeno, lahko že minimalistično krajino svoje priljubljene ženske, vole in ptice. Zanimivo je to, da se umetnik kljub perfekcionizmu v pripravi grafične plošče in postopku tiskanja, kar je od njega zahtevalo skrajno domišljenost in analitičnost, nikoli ni povsem odrekel neposrednemu zapisu, pa naj je le-ta ostajal v še tako majhnih detajlih kot grafizem, subtilna nekontrolirana risbica ali znak, katerega smisel je velikokrat vedel le avtor sam. Tudi ta svoboda mu je ob eksperimentiranju s tehniko in celimi likovnimi področji vseskozi zagotavljala komunikativnost njegovih del, ki so sicer utegnila biti reducirana do arhaičnih, ploskovitih, v barvi pa monokromnih grafik, slik ali objektov. Med različnimi tehnikami in izrazi se je gibal povsem suvereno, zelo rad je eksperimentiral z materiali, kombiniral med seboj različne postopke in s tem ustvarjal vedno nove vizualne prispodobe, čeprav je svojim stalnim likom le redko pridal nekega povsem novega.