Zato je prav osvežujoče, da smo si lahko na nacionalni televiziji ogledali dokumentarec o skupini primorskih študentov, ki je v Ljubljani ustvarila pravo hipijevsko komuno. In to leta 1971, sredi socialistične vzhodnoevropske, strogo protikapitalistične države. Študentske demonstracije po Evropi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so seveda dosegle tudi Ljubljano in filozofsko fakulteto, ki je postala nekakšno središče študentskega upora. Skupinica istomišljenikov, večinoma primorskih študentov, ki so radi poslušali zahodno glasbo in eksperimentirali z drogami ter progresivnim umetniškim ustvarjanjem, je zasedla hiško v Tacnu, kjer so pod eno streho bivali in se ljubili, širili dobro voljo ter se nasploh imeli dobro. Verjetno so bili ena redkih pravih hipijevskih komun v vsem tako imenovanem vzhodnem bloku. V resnici so bili člani komune komunisti v tistem osnovnem pomenu besede, zato tedanji oblasti niso bili nevarni. Za takratno obdobje so bili tako radikalni, da jih organi pregona, miličniki, niso niti malo razumeli ter so jih raje pustili pri miru. Celo Kardeljev šofer je nekoč popeljal rahlo »zadetega« Fea v Tacen.