Ne glede na vso tragiko nesreče v Kaprunu in posledice plazu v Posočju so to dogodki, ki so televiziji pisani na kožo. To so situacije, kjer lahko pride do izraza vsa patetika in se zaigra na naša čustva. Natančno to. Televizija so emocije na kvadrat. Brez zadržkov morajo solze zamenjati razum. V tej luči je dopisnica nacionalne TV Mojca Dumančič razred zase. Že ko zaslišimo njen glas, vemo, da je na obzorju popolna tragedija. Po tistem, ko zagledamo še njen nebogljeni ždeči obraz, ki sprašuje kamero, zakaj se je to moralo zgoditi ravno nam, smo pečeni. Ne moremo uiti krivdi, ki nam jo nalaga. Ni namreč dovolj, da smo tu v Posočju vsi pozabljeni od vas v mestih, ni dovolj, da imamo potrese, ni dovolj, da nas ne marajo turisti, ni dovolj, da nihče noče pomagati kaninskim žičničarjem in ni dovolj, da Soča jemlje mlada neizkušena življenja. Da, krivda je naša. Mi vsi, voajerji pred sprejemniki, smo zapečateni z vsemi krivdami, ki nam jih nalaga. Počutimo se nelagodno. Morda tudi zato, ker vidimo vse te ljudi, ki z nečloveškimi napori rešujejo tisto, kar se da še rešiti. To je pravi realizem. Gorski reševalci s smešnimi kapami in bundami so, kot da bi razne Rožlete vzeli iz Kekčevih filmov, Mojca Dumančič pa kraljuje v športnih trenirkah. Tu ni prostora za gojenje stilov. Si predstavljate novinarja, ki bi stal sredi tistega kamenja in blata s kravato in obleko? Če že ne bi bilo smešno, bi ga gotovo domačini nagnali stran. Ker bi bil zagotovo eden tistih, ki je tudi kriv. Ključno vprašanje, ki ga je v naglici na terenu zastavila Dumančičeva, se je glasilo: Kaj se dogaja tam zgoraj? Dvoumno vprašanje, ki nas je vse spravilo v zadrego, pa je dobilo pravi odgovor pooblaščene osebe: Bomo napisali poročilo. To je pravi dialog. Nič ugibanj, nič nakladanj. Napisano bo poročilo po vseh paragrafih, potem pa sprašujte naprej. Vse lepo in prav, le televizije takrat ne bo več tam.