priznava, da se oseba lahko vprašuje o svojih ciljih – celo o tistih, ki so za sebstvo konstitutivni – se mu ne posreči upravičiti komunitaristične politike. Ne posreči se mu pokazati, zakaj posameznikom kot nepogrešljivega dela najboljšega možnega življenja ne bi bilo treba nuditi pogojev, ki bi se skladali s tem vpraševanjem. In med temi pogoji bi morala biti tudi liberalna jamstva osebne neodvisnosti, ki so nujna za svobodno presojo. Sandel igra na dvoumno stališče do osebe, ki ga uporabi v obrambo komunitaristične politike. Močnejša trditev (da samoodkrivanje nadomešča presojo) ni plavzibilna, šibkejši trditvi (po kateri je sebstvo, ki ga konstituirajo njegovi cilji, mogoče rekonstituirati) pa se, čeprav je privlačna, ne uspe razmejiti z liberalnim stališčem.13 Sandel pravi, da se liberalizem ne meni za to, kako smo vpeti v družbene vloge. Poudarja, da lahko kot »bitja, ki interpretirajo sama sebe« interpretiramo tudi pomen teh konstitutivnih povezanosti (Sandel 1984a: 91). Toda vprašanje je: jih lahko povsem zavrnemo, če ugotovimo, da so banalna ali ponižujoča? Po eni od komunitarističnih razlag se to ne sme ali se vsaj ne bi smelo zgoditi. V skladu