nje ni bilo nedotakljivo. Zasuk se je zgodil z zadnjimi papeži in po posebni poti. Pavel VI. je v encikliki Humanae Vitae obsodil umetno kontracepcijo in tabletko. Na istem stališču sta ostala tako Janez Pavel II. kot Benedikt XVI. Umetna kontracepcija naj bi sprevrgla osnovni namen družine, ki ni v spolnosti, ampak v rojevanju otrok. Spolni akt je torej samo sredstvo za dosego cilja, ki je prokreacija otrok. Od tu dalje je Cerkev odločno odklonila nekatere možnosti v zvezi s človekom in njegovim življenjem, ki jih je sproti odpirala tehnoznanost. Cerkev nasprotuje splavu, umetnemu oplojevanju in vsakemu tehnološkemu posegu v zarodek. Prepoveduje uporabo zarodkov v raziskovalne namene in podobno. V tem smislu Cerkev prepoveduje tudi evtanazijo, čeprav nasprotuje terapevtskemu nasilju, ki pa ga ni lahko določiti. Človek je tako nedotakljiv od zaploditve do smrti. Življenje namreč ni človekova last, ampak božja. Teza ni nova, saj so jo oblikovali že cerkveni očetje začenši s sv. Avguštinom, ki je bil izrazito strog do vseh telesnih užitkov, začenši s spolnostjo. Dosledna obramba nedotakljivosti človekovega življenja pomeni za Cerkev preobrat v dobro smer. Za laike in neverne pa postane vprašljivo in nesprejemljivo, ko taista cerkev zavzema radikalna in obenem dvoumna stališča. Po eni strani prepoveduje umetno oploditev, po drugi pa brani umetno življenje Eluane Englaro. Se bori proti vsaki vrsti evtanazije, sam papež Janez Pavel II. pa se je po dolgem zdravljenju v določenem trenutku odločil, da se vrne “v gospodovo hišo”. Toliko huje je, ko Vatikan vsiljuje italijanski politiki in javnosti svoja stališča, ki niso vedno premočrtna, jasna in splošno sprejemljiva.