Zapiski iz noči so izjemno spretno napisana knjiga, ki kaže razgledanega, omikanega in poznavalskega bralca literature ter esejista. Čander ima posluh za razpoke v besedilih, ki nam odpirajo nove vpoglede, in za stereotipnost tem, ki jim je treba dodeliti predloge novih pomenov. Odlikuje ga lep, metaforičen slog, v katerem ne skopari z domala aforističnimi, včasih tudi sočnimi domislicami in karakterizacijami, denimo: Henry Miller je »pes slednik, ki neutrudno zalezuje vonj vagine«, ali: »Miller je v svoji prozi mojster kanalizacije.« Marsikdaj piše, kot da bi pripovedoval zgodbo, in se uči pri najboljših esejističnih prijemih Calvina, Paza, Milosza. Čeprav kaže zelo široko znanje in bogato razvit asociativni spomin (zanimive medbesedilne reference srečujemo v teh esejih na vsakem koraku), ni nikdar suhoparen ali učenjakarski, ampak pri svojem početju očitno uživa. (»Potovanja skozi knjige in filme so bila sladka svoboda«, pravi v uvodni besedi.) Do literature ima erotično zavezujoč odnos, do svojega početja simpatično in zdravo distanco (»Literarni svet je dvoumno sporočilo, ki se mu lahko le čudimo. Šele nato pa včasih ob njem tudi navdušeno jecljamo.«). In končno: čeprav je skeptičen do vseh stereotipov in tradicionalnih občih mest, zelo dobro razume umetnost in njeno pomembno vlogo v današnjem svetu: »Umetnost je tista barka, ki pretihotapi v prihodnji čas slutnjo človekovega nemira, odmev tistega, kar nas izvorno prizadeva in nemalo zaposluje: odmev enkratne človeške eksistence.« Čandrovi eseji so pomemben dosežek tudi zato, ker prepričljivo skušajo ozaveščati prav to razsežnost literarnih umetnin.