Evropa je v tisti obliki, ki jo je dobila pod vizionarskim vodstvom Jacquesa Delorsa, ob zaslombi velikih evropskih državnikov, predvsem Mitterranda in Kohla, postala zavezništvo, ki je razglasilo prevlado nad zgodovinskimi nasprotji preteklosti. Temelj te prevlade je v prvi vrsti zmaga zaveznikov nad nacifašizmom, pri čemer ne gre samo za vrednote, ampak tudi za ureditev, zasnovano na mirovnih sporazumih in dekretih, ki je pravzaprav okvir sedanjih evropskih demokracij. Zdaj pa smo pred vstopom dežel, ki so v obdobju povojnega blokovskega aranžmaja ostale na strani neprijetnega zaveznika Zahoda v protinacistični koaliciji. Te države niso enoznačno dojete niti kot zmagovalke niti kot poraženke druge svetovne vojne. Skratka, ob pojavu teh eksotičnih držav v evropskem preddverju se odpira možnost, da se vprašanje prihodnosti postavi tudi s stališča tistih zgodovinsko-političnih teženj, ki naj bi bile nepreklicno minula preteklost. V povezavi z novodobno ksenofobijo se v starih članicah EU prebujajo demoni preteklosti, nove interpretacije nacifašizma in neofašistične skupine, pri čemer ima ključno vlogo prav Avstrija spričo bleščečega Haiderjevega volivnega uspeha. Nova Evropa se je torej soočila s poskusi novih definicij, ki zanikajo konsenz o zmagi v drugi svetovni vojni. V nekaterih novih članicah, žal najizraziteje v Sloveniji, pa se tem poskusom pridružujejo skoraj odkrito opredeljeni dediči kolaboracionizma. Vsi drugi simptomi trenutne zmede glede definicije prihodnje večje Evrope, ki se kažejo v pogosto dvoumnih izjavah evropskih politikov o širitvi Unije in rokih za njeno izvedbo, so najbrž samo začetek prehoda v prihodnjo Evropo. Kako bo Evropa v tej svoji tranziciji opravila z novimi interpretacijami svoje zgodovine, ni vnaprej povsem znano, vendar je verjetno, da gre za zapoznele vzgibe totalitarne preteklosti.