A vrnimo se k DaimlerChryslerju. Njegov nastanek, ko sta se leta 1997 združila Daimler-Benz in Chrysler, je zatresel avtomobilski in nasploh industrijski svet. Rojstvo tega ameriško-nemškega velikana naj bi dalo recept, kakšna mora biti industrija, če hoče preživeti v zahtevnem globalnem okolju 21. stoletja. Razprostrta na vsaj dveh celinah, z izjemno ekonomijo obsega, znotraj katere je dovolj sredstev za naložbe in razvoj. Težko je reči, koliko združitev je spodbudil prav nastanek DC, ampak nekaj velikih prav gotovo. Približno deset let pozneje je jasno, da je šlo za mega strel v prazno. Podjetje ni nikoli delovalo dobro, dolga leta se je Nemcem zdelo, da je Chrysler mlinski kamen za njihovim vratom. Bali so se, da bi kakršno koli preveliko združevanje znanja slabo vplivalo na sloves in donosnost trikrake zvezde, ki še vedno velja za najbolj ugledno znamko na svetu. Potem se je v težavah zaradi slabše kakovosti znašel prav mogočni Mercedes, nekaj dobička pa je končno pridelal Chrysler. Že lani je bilo spet vse po starem. Dieter Zetsche, predsednik uprave koncerna, ki je, preden je prevzel ta položaj, vodil prav zdravljenje Chryslerja, je v škripcih. Delničarji mu visijo za vratom, zato je nedavno dal dvoumno izjavo, v kateri med vrsticami prvič doslej dopušča, da bi Chrysler prodali. Če ga bodo, bo krog sklenjen. S pristavkom, da je šlo Chryslerju pred desetimi leti kar dobro in da je imel mnogo več zaposlenih, kot jih bo ostalo po vnovičnem odpuščanju.