In kaj stori vatikanska zvita in izkušena diplomacija, ko vidi, da v Sloveniji tako daleč kot s Hrvaško pač ne bo mogla priti, celo z Drnovškom ne? V 2. členu se zadovolji z dvoumno formulacijo “pravna oseba” (ali javna ali zasebna, se ne pove) v 1. členu, ki bo za presojo v primeru nejasnosti odločilen, pa se v drugi odstavek “zabije” vejica, torej ločilo (ločitev dveh stavkov), da se celo tu nakaže prirejenost kanonskega in državnega prava, v še mnogo pomembnejši prvi odstavek pa se vsili celo “koncilska formula” o načelni, apriorni neodvisnosti obeh pravnih redov. Potem se pa lahko čaka 10, 20 ali tudi 50 let (Cerkev se rada hvali, da zna čakati) enkrat bodo menda že tudi v tej nesrečni Sloveniji prišle na oblast “krščanske” stranke. Domače zakone bodo potem hitro spremenile (o pravni osebnosti, o šolstvu in še o marsičem) dvoumne formule v že veljavnem mednarodnem sporazumu bodo potem kar čez noč nenadoma dobile vsebino, ki jim jo je cerkvena stran že od začetka namenila. Oziroma bodo rabile za dodatno sredstvo pritiska, da se državna zakonodaja hitreje in z manj odpora spremeni. Nekakšna “tempirana bomba” torej, bi lahko rekli ampak s pomembnimi deli, ki bi lahko učinkovali že kar takoj (glej kasneje, zlasti v zvezi s 3. in 10. členom).