V začetku je bilo razmerje med prehranjevalnim sistemom in družbenim položajem zlasti količinsko (vendar ne v celoti, kot priča Alkvinov odlomek, ki smo ga navedli zgoraj). Spoznali smo, da sta bili v »barbarski« dobi bistveni lastnosti lika močnega moža velik tek in možnost, da ga poteši. Sčasoma pa je vse pomembnejša postajala kakovost: tudi s tem smo se že seznanili, ko smo spremljali rojstvo ideologije o »plemenitosti« hrane v 12. in 13. stoletju. Iz takih kulturnih predpostavk je jasno razvidno, da to, da so jedli le nekatere stvari (posebej pripravljene), ni bila le navada ali odločitev, temveč znamenje družbene identitete. Zato so morali take odločitve upoštevati po vseh pravilih, če niso hoteli ogroziti obstoječega družbenega ravnovesja in hierarhije. Toliko bolj zato, ker bi s tem ogrozili lastno zdravje. To, da mora vsak jesti »ustrezno svojim kvalitetam«, je veljalo za fiziološko potrebo, ki so jo potrjevali vsi zdravniki od Hipokrata naprej. Vse so razumeli tako, da so dajali smisel zelo jasni in hkrati dvoumni besedi kvaliteta. Kulturna podoba vladajočih slojev v Evropi od 14. do 16. stoletja je bila nedvomna: kvaliteta je bila enaka moči. Na tak način so se stvari zelo poenostavile, saj so se družbena vloga in prehranjevalne navade medsebojno potrdile in takoj učinkovale. Želodcu plemičev so se podale žlahtne, prefinjene, izbrane jedi (prav tiste, ki jih moč in bogastvo vsak dan zagotavljata na mizi); želodcu kmetov pa navadne in preprosto pripravljene jedi. Vedno večja množica revne večine, družbenih obstrancev, pa se je morala zadovoljiti z zavrženo hrano. Prej omenjene Ordinaciones Petra III. Aragonskega določajo, da lahko skisano vino in star kruh, gnilo sadje, pokvarjen sir in razna podobna živila shranimo in jih obredno damo za vbogajme revnim.29