Ne vem, morda bi kakšna druga Justi rekla, Arianica moja, pa saj ti bereš čisto napačne knjige in revije! Kdo pa danes sploh še verjame v »ta pravo« ljubezen? Tega sploh ni več. Ljubezen, to ti je ena čisto navadna statistika, seštevanje in odštevanje. Takole nekako: toliko sem jih imela prejšnji mesec, dva načrtujem za november, ker imam nekatere obveznosti, okrog božiča in novega leta, ko je na voljo več časa, pa še vsi so čisto nori, bi jih morala imeti sedem, slabša od Polone in Mete pa že ne bom, maja, ko je treba stisniti v šoli, pa se z nobenim ne bom »zalizala«, a nič zato, saj pride potem poletje, ko itak ne vem, kako bom sploh zmogla vse tiste polurne ljubezni ... Jaz pa sem bolj star model, za katerega, kot bi dejal moj zdravnik, ni več nadomestnih delov, in o ljubezni razmišljam še čisto drugače. Težko sprejmem filozofijo menjavanja fantov s hitrostjo menjanja spodnjega perila. Nikomur ne branim in prav nikomur nisem nevoščljiva, če mu je dovolj, da ga fant (ali punca) samo lepo pogleda, pa sta že zlepljena, kot bi ju kdo zavil z lepilnim trakom, naslednji dan pa nista sposobna drug drugemu reči niti »živjo«, ker je on (ona) že 28 minut čista zgodovina, z novim pa sta že zalizana celih dvanajst minut. Vem pa, da v takšnih »šprinterskih« ljubeznih vsi udeleženci zamujajo čudovite trenutke, ki jih lahko ponudita samo prava zaljubljenost in ljubezen. Gre za (najprej) tisti prijetni, topli in nagajivi občutek negotovosti, ko ne veš, kaj in kako on (ona) čuti, potem za drobna znamenja naklonjenosti (pogled, nasmeh, »naključni« dotik roke, za pisemca, polna dvoumnih stavkov, ki nakazujejo, a ne povedo do konca, da ti je nekdo všeč ali da si ti komu všeč, za prvi in drugi in tretji zmenek, ki jim sledijo skupna preživljanja prijetnih sončnih popoldnevov, klici po telefonu tik pred spanjem in nato še ure, ki se vlečejo kot decembrski deževni dan, do naslednjega srečanja … Toda, Ariana, nikar ne sodi svojih vrstnic zgolj po teh dveh prijateljicah. Najprej, večina jih je še vedno zapriseženih ljubiteljev »klasične« zaljubljenosti, pa tudi »ta hitre« prej ali slej pridejo v obdobje, ko jim ljubimci za uro ali dve ne zadoščajo in si želijo vse tisto, kar sem prej naštela. Sploh pa se mi zdi, da si glede tistega fanta ravnala pravilno. Lahko bi, že zaradi statistike in v dokaz onima dvema sošolkama, da tudi ti lahko, pristala na površno zvezo, v kateri bi se nekaj dni poljubljala in držala za roke, potem pa bi čez teden dni ugotovila, da se niti njegovega imena ne spomniš več. Predvsem pa si se izognila zelo neprijetnemu trenutku. Lahko da je fant resnično zaljubljen vate, ti pa bi, čeprav se ti ne prižge prava iskrica, vseeno, zaradi statistike ali ugleda v družbi, pristala, da sta par. Kaj bi mu rekla čez nekaj dni, ko bi ga videla natanko toliko rada, kot rada vidiš učiteljico matematike dve minuti pred šolsko nalogo? Sorry, mladenič, bil si samo številka, hvala, da si mi pomagal, da nisem slabša od onih dveh sošolk, zdaj pa pojdi domov in pozabi, da sva se kdaj imela lepo. Kar lep čas bi imela neprijeten občutek v ustih, ki bi ti ga popravila šele tista prava ljubezen.