Tako branje gibanja potemtakem ni zastarelo in rečemo lahko, da ustreza precejšnjemu delu interpretacij, ki jih danes dobivamo. Vendar pa se mi zdi, da se v teku zgodovine vzpostavila bolj dialektična in hkrati bolj dinamična podoba. Čeprav je francoska revolucija hotela biti najpomebnejša etapa v odkritem boju z odpori zoper napredek, denimo tako v svoji ofenzivi zoper narečja kakot v svojem boju zoper dominantno religijo, kar vse so značilnosti, ki jo predstavljajo kot pravo kulturno revolucijo, revolucionarna izkušnja vendarle kaže, kako revoluja izloča svoje dialektično dopolnilo v obliki protirevolucije, kako si lahko odpor nadene like ali obličja, ki nikakor niso zgolj prikriti, pasivni ali zakopani, temveč lahko nosijo realno dinamiko. Navsezadnje pa je poznejša evolucija v XIX. stoletju omogočila, da se je pokazala dvoumnost pojma odpora, ki so ga pogosto uveljavljali v okviru odkrivanja ali obrambe izročil; aristokratski tradicionalisti so si tedaj ustvarili (corps de doctrine), medtem ko je gibanje narodnosti v vseh oblikah, katerega odkritje folklor nedvomno ni najmanjše, povzročilo, da se je vnovič pojavilo ovedenje dediščin kot pozitivnih. Za te odpore zoper spreminjanje se odlej zdi, da imajo dvoumen pomen; lahko so obrnjeni v preteklos in zato škodljivi, lahko pa jih tudi ocenjujejo kot obrambo ogroženega zaklada, če pa preskočimo nekaj etap, lahko rečemo, da danes pojavljanje pojma ljudska kultura v sodobnem zgodovinopisju odseva dvoumnost dediščine, ki še zdaleč ni preprosta, pač pa izraža tudi senzibilnost trenutka.