Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so bili ruski umetniki dobro seznanjeni z vrenji in premiki, ki so tedaj pretresali kulturno ozračje v zahodnoevropskih središčih. Po zaslugi zbiralcev Sergeja Ščukina in Ivana Morozova so si na razstavah v Sankt Peterburgu in Moskvi lahko ogledovali najnovejše slikarske dosežke, tako da se, ko so prišli v Pariz ali Berlin, še zdaleč niso počutili nepoučeni o tamkajšnjih »trendih«. Doma so nova spoznanja prepletli z lokalnimi izročili ljudske pripovednosti in religiozne simbolike, anonimnih avtorjev ikon in izdelovalcev uporabnih predmetov, povezanih s folklornimi običaji. Estetska vrednost izdelkov ljudske ustvarjalnosti je tako postala pomembnejša od njihove utilitarnosti in obredne namembnosti. Najprej pod vplivom francoskega simbolizma in deloma fauvizma, potem pa vse bolj oprt na avtohtone vire se je v Rusiji uveljavil neoprimitivizem, črpajoč iz predkrščanskih kultov in ruralnih mitov, recimo v slikah Filipa Maljavina in Nikolaja Roericha, čarobnost in kolorit podeželja sta navdihovala tudi Vasilija Kandinskega v njegovih študentskih letih. Mihail Larionov in Natalija Gončarova sta bila vneta zbiralca ikon, rezbarij, kipcev, glinenih in lesenih igrač ter amaterskih grafik (tako imenovanih lubokov), stvaritve vaških rokodelcev so zbirali tudi Kazimir Malevič, Olga Rozanova in drugi. Njihove slikarske interpretacije ljudskih virov so bile povsem različne, že v najzgodnejših upodobitvah so se nakazovali individualne preference in izvedbeni pristopi. Pavel Filonov, recimo, strukturira svoja platna po mozaičnem principu, ki je značilen za preproge, kakršne so izdelovali v ruskih vaseh in podeželskih mestih; v slikah Mihaila Larionova se pojavljajo variacije na figure z igralnih kart, prav tako pri Olgi Rozanovi, ki postopoma preoblikuje dekorativne elemente na kartah v samostojne motive, podoben redukcijski proces uporabljajo tudi Ilija Maškov, Piotr Končalovski in Aristarh Lentulov. Preprosti motivi, potencirano poenostavljanje form in uporaba čistih, osnovnih barv so bili pravo izhodišče za prehod iz figuralike v abstrakcijo, vezni člen med njima pa so bili odzivi na kubizem in futurizem, ki sta v delih ruskih umetnikov bolj kot pri zahodnoevropskih vzorih našla svoj specifični izraz z naslonom na starodavno kamnito plastiko in polihromirane lesene kipce, ki so jih prodajali na podeželskih sejmih. Natalija Gončarova te primerke prvinskega kiparskega izražanja, ki so protiutež afriški tradicionalni skulpturi, nad katero so se navduševali francoski kubisti, marca 1912 omenja v nekem pismu, Kazimir Malevič pa pravi, da je njihovo »odkritje« pospešilo preseganje akademskih norm ter bolj kot inovacije iz zahodne Evrope določilo smer nadaljnjih likovnih raziskav. Podobno je razmišljal tudi David Burljuk, ki je navdih med drugim jemal iz ljudskih rekov in pregovorov s pogosto dvoumnimi pomeni.