Danes domala pozabljeno Kubovo besedilo je ob izidu doživelo precej pozornosti, kar najzgovorneje potrjuje nenavaden, dokumentiran primer literarne recepcije. V svoj medbesedilno naravnani, vsaj delno po Ecovem vzoru napisani roman Markov evangelij 1/8 je leta 1985 besedilo v celoti povzel Marjan Rožanc. Njegovo nenavadno zanimanje za Kubovo zgodbo nedvomno izhaja predvsem iz tega, da je v njej zgoščeno povzet repertoar najglobljih metafizičnih vprašanj, ki so vse življenje vznemirjala in opredeljevala tudi samega Rožanca: vprašanje o Bogu, veri vanj, eksistencialni vrženosti v svet brez Boga, iz tega izhajajočem hlepenju po vnovični osmislitvi eksistence, želji po "veri" ("Rad bi vero, ampak ne morem verjeti"), navezi eros/thanatos ("Takrat sem mogoče prvič zaslutil, da je neka velika povezava med ljubeznijo/seksom in smrtjo."), identiteti ("Najbolj tuj sem si prej ko ne jaz sam. Kaj ali kdo sem sploh?"), smrti (ki je "vrhunec življenja", ki "se je še vedno grozotno bojim. Bog, ali si ti smrt?"). Posebej danes, ko smo vajeni pretanjeno izdelane kratkoprozne pisave, se zdi, da bi bilo zgodbo mogoče oblikovno še nekoliko izpiliti. A v času nastanka je predvsem očarala včasih "genetevska" robatost, sicer pa nenavadna neposrednost in nekakšna naivnost pripovedovanja, polna humorja in (samo)ironije, s paradoksnimi zdrsi v iracionalno in groteskno. Zabavne nedoslednosti (preigravanje dvoumnega položaja: "neverni" neposredno naslavlja Boga, nanj se obrača - kot najbolj goreč vernik - s Ti; kljub demonstrativni neveri v mnogih sintagmah na videz neopazno, seveda pa namerno, predpostavlja njegov obstoj) spominjajo na pisanje Kurta Vonneguta, ki ga Kubo tudi povsem eksplicitno apostrofira ("Bližja mi je Vonnegutova razlaga, da si popolnoma brezbrižen ...").