Prek sto postojank vaških straž je tako v dneh po kapitulaciji Italije doživelo različno usodo. Moštvo iz okoli 40 postojank je prešlo v sestav brigad Krim in Triglav ter sodelovalo v operacijah na Turjaku in severno od gradu. Moštvo 15 vaških straž se je iz Dolenjske prebilo čez mejo na nemško okupacijsko območje, pri tem mislimo na Novo mesto in njegovo širšo okolico ter na Mirensko dolino. Več kot 15 vaških straž se je predalo enotam NOV brez boja, po pogajanjih ali kar brez njih. 6 postojank so partizanske enote v hudih bojih uničile, pri čemer je bilo v nekaterih postojankah moštvo iz več prejšnjih vaških straž. Primerov Turjaka in Velikega Osolnika pri tem seveda ne upoštevamo. Okoli deset vaških straž se je v tistih dneh enostavno razšlo, pri čemer so se posamezni manjši deli njihovih moštev pridruževali drugim postojankam. Okoli deset postojank ob notranjski železnici je pod nemškim varstvom obstajalo naprej oziroma jih je novi okupator sprva enostavno toleriral, šele kasneje pa nekako vključil v okvir svojih vojaških formacij. Šest postojank pa so Nemci vsaj začasno razorožili, zanimivo pa je, da so eno postojanko, tisto pri Sv. Treh kraljih, razorožili tudi četniki. Za nekaj manjših posadk vaških straž podrobnega poteka dogodkov iz razpoložljivih virov ni mogoče ugotoviti. Če skušamo omenjeni razvoj dogodkov izraziti tudi s številom pripadnikov nekdanjih posadk MVAC ali pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini, se pravi četnikov, bi bila slika približno naslednja: od manj kot 6.300 pripadnikov protirevolucionarnih enot jih je do 20. septembra na tak ali drugačen način ujela partizanska vojska okoli 2.400, skoraj ravno toliko pa se jih je prebilo k Nemcem ali pa so takoj ali pa kmalu nadaljevali s svojo aktivnostjo ob nemški privolitvi. Do sto pripadnikov omenjenih enot je padlo v bojih s partizanskimi brigadami. Najbolj vprašljiva kategorija so t.i. prostovoljni pristopi v partizanske vrste, ki jih v literaturi večkrat navajajo, tudi z visokimi številkami. Težko si je namreč v takratnih okoliščinah zamišljati pravi prostovoljni pristop bivšega vaškega stražarja ali četnika v partizanske vrste. Skoraj vsi so bili namreč, tudi če so se predali brez boja, najprej razoroženi in so tako rekoč postali ujetniki. Nato so lahko na tak ali drugačen način vstopali v partizanske enote. Vsekakor je bila v njihove vrste ob že omenjenih pomislekih vključena vsaj polovica od vseh ujetnikov. Mnogo pa se jih je, kot smo že opisali, razbežalo ali pa so bili tudi izpuščeni domov ter so bili kasneje mobilizirani.129 Kakorkoli že, s padcem Turjaka je nastopil konec kratkega samostojnega nastopa vojaških sil protirevolucije v Ljubljanski pokrajini in s tem tudi v Sloveniji, če sicer odmislimo še nekaj časa trajajoči dvoumni položaj nekaterih postojank v Polhograjskih Dolomitih.