Haiderja združena Evropa v resnici ne jemlje docela resno. Bolj jo skrbi preračunljivost avstrijske ljudske stranke in tamošnji hibernizirani socialisti. Italija je nekaj čisto drugega. Članica elitnega kluba svetovne sedmerice velikih. Zato je Berlusconi prepričan, da je vloga njegove države zabetonirana za vselej. Pozabil je na mrke in zlovoljne obraze svojih evropskih kolegov, ki so si ob njegovem come backu izmenjevali kisle nasmeške in dvoumne poglede. Cavaliere je svojo neotesanost pokazal že na prvem koraku, ko je skrajno robato islam označil kot v vseh pogledih inferiorno civilizacijo. Vsiljivo se je dobrikal Ameriki in ji ponujal vsakršno pomoč. Pa je bil ameriški Véliki brat skrajno zadržan. Ampak to ni bilo še nič. Zaradi evroskeptične italijanske vlade se je umaknil Renato Ruggiero, proevropski zunanji minister in nekdanji predsednik Svetovne trgovinske organizacije. Ko se je Ruggiero pritožil Berlusconiju, da njegovi ministri križem gledajo na evropsko valuto evro, mu je Silvio zabrusil, da je navaden tehnokrat, ki nima kaj stegovati jezika. In ko je minister spokal kovčke, je Berlusconi pripeljal iz zunanjega ministrstva 50 mladenk in mladeničev in se ustoličil tudi za zunanjega ministra. O eksministru Ruggieru pa je prijazno izjavil, da sodi v kategorijo "bruseljskih birokratov in evrokomunistov". Še pred tem je Sua Emittenza Silvio preklical italijansko sodelovanje pri evropskem projektu izgradnje vojaškega transportnega letala Airbus A400M. Kaj bi z Evropo, če ti je Amerika bolj pri srcu. Se še spomnite, kako je cela Evropa norela, ker Dvojni V Bush ni hotel zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Uslužni Berlusconi se je takoj postavil na Bushevo stran in pustil Evropo na cedilu. Prav tako se je priliznil Bushu, ko je kot edini Evropejec podprl izgradnjo ameriškega megalomanskega protiraketnega ščita. Ključni spor med Berlusconijem in Evropo pa je izbruhnil, ko se je Silvio z vsemi štirimi uprl panevropskemu načrtu o skupnem zapornem nalogu. Je že vedel, zakaj. Lahko bi namreč samega Berlusconija zaradi pranja denarja in davčnih utaj in pritiskov na sodstvo kaj hitro postavili na klop za obtožence v pol ducata evropskih držav. Mož se je do zadnjega upiral, da bi Finska znotraj Unije dobila evropsko agencijo za prehrano. Na koncu je sicer popustil, vendar je že na pol zagrozil, da italijanski parlament sporazuma ne bo ratificiral.