Tamkajšnje stanje se zdi precej nenavadno: po eni strani so kršitve takšne, da se jih ne bi sramovala niti španska inkvizicija, na primer skrajno mučenje, izčrpavanje in poniževanje zapornikov v nekaterih zveznih državah, ki pa nam ga najpogosteje predstavljajo kot nekakšno ameriško kurioziteto ali v najboljšem primeru kot eksperiment v neskončnem boju z najhujšimi zločini. Po drugi strani prihajajo na oni strani luže, kot mi pripoveduje prijatelj iz Chicaga, v obrambi tega, kar naj bi sodilo med človekove pravice, do druge vrste skrajnosti. Začelo se je z nedvomno pozitivnimi premiki proti rasizmu, seksizmu, odrivanju hendikepiranih... Nato je veliko prahu dvignil glas proti spolnemu nadlegovanju, za nedopustno je bilo že pred časom spoznano kajenje, ki so ga pregnali iz vseh javnih in mnogih nejavnih prostorov. Tako kot v primeru spolnega nadlegovanja in zlorabe ženskega telesa v reklamah je tudi pri kajenju prišlo do zapletov takoj, ko je zadeva zašla v zaresne pravne vode: je prepoved kajenja, kadar z njim nikogar ne ogrožaš, kratenje pravice do izbire? Je spolno nadlegovanje že trepljanje po ramenu ali šele po zadnjici? Za bolj občutljiva bitja (še posebno takšna, ki so imela v preteklosti kakšne travmatične izkušnje) je verjetno moteč že dvoumen pogled, za bolj radožive ali tiste iz drugačnih kulturnih okolij tudi prešerno objemanje ne pomeni drugega kot pristno izražanje čustev naklonjenosti. Gola dekleta na straneh časopisov so gotovo primer žalostnih ženskih usod, toda kot je pokazal znameniti sodni spor, ki ga je že pred davnimi leti dobil takrat zloglasni Playboy, je pravica do nenavzočnosti takšnih revij očitno v opreki s svobodo izražanja, ki ni nič manj pomembna.