Da bi se izognila neznosnim pritiskom, se Jess odloči, da si s hormoni spremeni spol in s tem stopi z dežja pod kap. Če je zdaj, kosmate, ne nadlegujejo več z dvoumnimi pogledi in ne preganjajo iz moškega stranišča (kot možačo so jo nenehno iz ženskega), pa se ji izmika prav tista skupnost, v kateri je imela svoje edino pribežališče, se pravi lezbično okolje. Prav na tej točki Feinbergova opozori na obrnjeno rokavico, na refleks izključevanja in prezira do drugačnih, ki ga gojijo tudi homoseksualne skupnosti: navzven tako homogene in povezane v boju za svoje pravice, imajo navznoter opraviti z enakimi precepi kot heteroseksualna večina. In tako se ji najprej odreče njena punca, ker je prešla med moške, nato pa ona ne more dojeti ljubezni med dvema možačama. Na koncu se vendarle odreče hormonom in odpravi na neko tretjo pot s prijateljico transseksualko.