Mehiška demokracija sicer ni ravno povsem nova, vendar pa je bila večino časa svojega obstoja pretežno vprašljiva, saj se je ob oprtosti na višje srednje sloje tudi nekoliko prilagajala oligarhično razpoloženim bogatim družinam tako kot navsezadnje marsikje po Latinski Ameriki. Hkrati je bila mehiška demokracija tudi ves čas obremenjena z dvoumnimi odnosi z najmočnejšo demokracijo na svetu, ki jo je v času hladne vojne bolj zanimalo preprečevanje komunizma kot pa kakovost demokracije v prijateljskih državah. Mehika je spričo skupne meje z ZDA bila vseskozi zanimiva za ameriške poslovne interese. Demokracija v Mehiki je imela tudi dobra leta, kot npr. v obdobju od leta 1934 do leta 1940, ko je tam vladal Lazaro Cardenas, ki je izvedel vrsto reform: prerazdelitev zemlje, delno nacionalizacijo industrije in zraven so še zmanjšali nepismenost. Vendar pa je senco dvoma o mehiški demokraciji ustvarjalo že dejstvo, da je kar sedem desetletij na volitvah zmagovala vedno ista stranka, namreč Institucionalna revolucionarna stranka (PRI), ki jo je leta 1929 pod imenom Nacionalna revolucionarna stranka ustanovil Plutarco Elias Calles.