Kratka kronologija dogajanja od prevzemanja ali odkupovanja Unionske dvorane, tedaj Kina Union, od Ljubljanskih kinematografov pa do sedanje obnove in nove funkcionalnosti kot konferenčno-prireditvenega centra vendarle pokaže, kako kratka je sapa mnogih oblastnih struktur v mestu in državi. Najbolj šokanten paradoks je, da je zasebni kapital v obliki različne velikosti delničarjev Grand hotela Union (v tem trenutku AC Kapital, d. o. o. 21,07 %, Kapitalska družba, d. d. 18.55 %, Infond Zlat, d. d. 14,58 %, Medaljon, d. d. 9,61 %, NFD 1, investicijski sklad, d. d. 8,04 %, medtem ko imajo vsi drugi delničarji, pravne in fizične osebe pod 2 % lastništva) prvi spoznal koristnost, če že ne kar dragocenost naložbe v obnovo kulturnega spomenika, v nasprotju z ministrstvom za kulturo. Njegova vloga je bila sramotna, tako z vidika financiranja kot dvoumnega odnosa, kakšno stališče naj država zavzame do pripojitve Unionske dvorane matičnemu hotelu, katerega del je bila tako po arhitekturi kot po funkciji. Kulturno ministrstvo projekta obnove in varovanja kulturne dediščine ni sofinanciralo ali prispevalo niti tolarja. Je pa približno v istem času (s težkim srcem) plačalo obnovo dvorane Slovenske filharmonije, kar je bil po vseh opravljenih delih bistveno manjši zalogaj (in strošek). Za obnovo dvorane je Grand hotel Union najel 600 milijonov tolarjev kredita, 60 milijonov pa so dobili od ministrstva za gospodarstvo na razpisu za spodbujanje razvoja turistične infrastrukture (za pospešitev razvoja kongresnega turizma v Ljubljani).