Med sprehodom po hodnikih Vatikanskih muzejev naletite na eno najlepših marmornih skulptur iz obdobja antike. Gre za upodobitev smrtnega boja trojanskega svečenika Laokoonta in njegovih sinov s kačami. »Timeo Danaos et dona ferentes (Bojim se Grkov, tudi če prinašajo darove),« naj bi bil po Vergilovem pripovedovanju izdahnil Laokoont ob pogledu na velikanskega lesenega konja, ki so ga pred vrati Troje pustili Odisej in njegovi tovariši. Grkom naklonjeni bogovi naj bi ga bili, da bi grška prevara uspela, utišali tako, da so nadenj poslali smrtonosne plazilce. Ta umetnina rodoške šole po eni strani priča o dvoumnem odnosu Rimljanov, potomcev trojanskega Eneja, do grške omike. Nad njo so bili hkrati očarani in preplašeni, saj jim je tuja kultura delovala kot neprimerna za vojaški narod, ki si je za svoj cilj postavil osvojitev cele zemeljske oble. Sinteza grške in rimske duše, ki je na koncu nastala, pa je bila neverjetno uspešna in jo povzema prav Laokoontov kip. Človek v svoji mogočnosti kljubuje silam narave, okrutnim bogovom; je močan in hkrati nemočen, vdan v usodo, ki vlada vsemu vesolju, a tudi neomajen v svojem tragičnem vztrajanju. Gre za čustven, a stoično veličasten boj. V njem se odraža človeška veličina, kakršno je videlo ljudstvo, ki si je ne le podredilo večino znanega sveta, ampak mu je tudi prineslo enotne zakone, moralne vrednote, umetnost in filozofijo.